
1. Govornika
V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka, pisateljica in raziskovalka erotičnih psiholoških iger, ter njen sogovornik Iztok Prosen, terapevt z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerske in seksualne dinamike. Oba prinašata bogato klinično prakso in teoretično ozadje iz psihoanalize in sodobne psihoterapije. V ospredju so mejne spolne prakse, fantazije, sram in krivda ter vprašanje, kako družbene norme vplivajo na doživljanje želje.
2. O epizodi
Epizoda se začne s pogledom v zgodovino seksualnosti – od antične Grčije, kjer je telo predstavljalo kozmično harmonijo, do srednjega veka, ko je krščanstvo spolnost omejilo na reprodukcijo. Freud in viktorijanska morala prinesejo idejo potlačenih želja, 60. leta pa spolno revolucijo. Govornika poudarita, da spolnost nikoli ni bila zgolj zasebna, temveč vedno vpeta v strukture moči.
Sledi psihoanalitični pregled razvoja fantazij – oralna, analna in falična faza oblikujejo poznejše scenarije užitka, nadzora in prepovedi. Fantazije niso naključne, temveč arhiv otroških izkušenj in ran. Pri tem se pojavi sram in krivda kot notranja cenzura, ki omejujeta spontanost in ustvarjata notranjega “policaja”.
V drugem delu se govornika posvetita mejnim praksam. Raziskujeta razliko med perverzijo kot rigidno prisilo in mejno prakso kot fleksibilno igro, ki temelji na dogovorih in omogoča raziskovanje želja. Hkrati pa opozorita, da tudi te prakse ne razkrijejo nujno svobode, saj se vedno gibljejo znotraj pravil, ritualov in meja.
Epizoda zaključi z mislijo, da so fantazije neizčrpen ustvarjalni vir: včasih jih lahko sublimiramo v umetnost ali pisanje, včasih jih živimo, vedno pa so prostor, kjer se srečata želja in prepoved.
3. Ključne točke
• Spolnost je vedno vpeta v strukture moči (02:30–06:00): v preteklosti religija, danes komercializacija in algoritmi.
• Fantazije so arhiv zgodnjih izkušenj (10:00–14:30): niso dokaz svobode, ampak spomin na to, kako smo bili oblikovani.
• Sram in krivda sta notranja cenzorja (20:00–25:00): omejujeta užitek, pogosto služita družbenim normam in ne osebni etiki.
• Mejne prakse niso patologija, ampak raziskovanje (35:00–42:00): ključna je razlika med rigidno prisilo (perverzija) in svobodno igro (mejna praksa).
• Resnična perverzija je verjeti v “normalno spolnost” (50:00–55:00): normalnost je vedno konstrukt, fantazije pa so vitalni prostor psihe.
4. Najboljši citati
• “Fantazije niso naši zasebni filmi, ampak posnetki naše otroške nemoči, ki jih družba še vedno uporablja za nadzor.” — dr. Andreja Pšeničny [14:10]
• “Mejne prakse nas učijo, da ne iščemo svobode brez meja, ampak meje, da lahko svobodo sploh uživamo.” — Iztok Prosen [39:20]
• “Prava perverzija ni v fantazijah, ampak v tem, da verjamemo, da obstaja normalna spolnost.” — Iztok Prosen [51:00]
• “Krivda je največja prevara spolnosti – vedno si kriv, ne glede na to, ali uživaš ali ne.” — dr. Andreja Pšeničny [47:30]